Robert Renner, ki je bil nekoč eden najbolj obetavnih skakalcev s palico na svetu, je v velikem intervjuju za Sportklub spregovoril o tem, zakaj je odšel v prezgodnji pokoj, strahu in psihičnih blokadah, zaradi katerih je zapravil velik del svojega potenciala, prekinitvi sodelovanja z dolgoletnim trenerjem Milanom Kranjcem na vrhuncu kariere in občutku, da je bil v slovenski atletiki pogosto spregledan.

Tiho slovo pozabljenega junaka slovenske atletike

Atletika

7. Avg 2026 0

Atletika

7. Avg 2026 0

“Zagotovo je bila moja največja težava glava. Če bi bila tudi ta na ravni telesa, bi bil lahko precej boljši,” nam je povedal Robert Renner, ki smo ga pred diktafon povabili pred evropskim prvenstvom, ki se jutri začenja v Birminghamu. Ne brez razloga. Pred skoraj natanko desetletjem je bil tretji na evropskem prvenstvu v Amsterdamu in Sloveniji prinesel šele peto kolajno v zgodovini tekmovanj.

Takrat je bil star 22 let, za njim pa že kup odmevnih uspehov. Bil je svetovni prvak do 18 let, evropski prvak do 23 let, slovenski rekorder je postal z vsega 18 leti, pri 21 pa postavil še danes nedotaknjen rekord 5,70 m.

“Prehiteval sem vsa pričakovanja in bil prepričan, da bom preskočil šest metrov, potem pa se je ustavilo. Ko sem prvič padel v črno luknjo, sem se tudi s pomočjo hipnoze pobral, v drugo pa na žalost ni šlo,” pravi danes, ko je star 32 let.

Po vseh napovedih bi ga morali v teh dneh spremljati tudi v Birminghamu, msorda celo v boju za medaljo. Tako kot Tino Šutej, ki tudi po 35. letu v tandemu z Milanom Kranjcem kot po tekočem traku osvaja odličja z največjih tekmovanj.

Prav Kranjc je Rennerja popeljal od čudežnega dečka do evropskega odličja, a sta se kmalu po največjem uspehu na njegovo željo razšla. “Star sem bil 22 let in razmišljal povsem drugače, kot razmišljam danes. Ne vem, ali bi se odločil enako,” pravi o potezi, ki je zaznamovala nadaljevanje njegove kariere.

Kaj bi bilo, če bi ostala skupaj, ne bomo nikoli vedeli. Renner po Amsterdamu višin, ki so mu jih napovedovali v mladosti, ni več dosegel. Namesto v Birminghamu smo ga tako obiskali v Celju, kjer danes zgodbo s skokom s palico piše na novo – na drugi strani zaletišča.

Zakaj ste se odločili, da imate že pri 30 letih dovolj?
Za mano je bila slaba sezona, čutil sem bolečine v tetivah … Glede na to, da je bila konkurenca vse boljša, jaz pa sem nazadoval, nisem več videl smisla niti veselja v tem, da bi nadaljeval. Uradno konca kariere sicer nisem naznanil, saj se nikoli ne ve, ampak načeloma je to to.

Torej obstaja še kanček upanja, da se vrnete?

Mislim, da ne, ampak nikoli ne reci nikoli.

Se spomnite svoje zadnje tekme? Ste že takrat vedeli, da bo zadnja?
Načeloma sem vedel. Že po naravi sem tak, da ničesar ne obešam na veliki zvon, in tudi tega nisem. Tekmoval sem v Brescii, tekma je bila zelo slaba. Bil je naliv in dolgo se sploh ni vedelo, ali jo bomo izpeljali. Dosegel sem enega slabših rezultatov, tudi preostali so skakali slabo. Je bila pa zaradi tega, ker je bila moja zadnja, vseeno nekaj posebnega.

Zakaj se niste poslovili nekoliko bolj slovesno? Da bi na primer še zadnjič pomahali navijačem?

O tem sploh nisem razmišljal. Tisti, ki so mi pomagali, vedo, kdo so. Še vedno sem v stikih z vsemi, ki so mi pomenili največ. Zdaj se začenja neka druga pot. Okolje bo ostalo enako, kot je bilo prej. Od stadiona se nisem povsem poslovil, le v drugi vlogi se bom pojavljal na njem.

Kako je okolica sprejela to, da ste se razmeroma mladi odločili za konec kariere?
Kot sem rekel, tega, da sem končal, nisem obešal na veliki zvon. Potihoma se je sicer vedelo, da sem končal. Očitno so vsi to sprejeli. Da bi se okoli tega kaj veliko dogajalo, pa se ni. Niti ne čutim potrebe po tem.

Ste v zadnjem letu in pol atletiko kdaj pogrešali? Je nastopila kakšna kriza?
Atletiko kot šport sem pogrešal. Ne pa na način, da bi si želel, da bi se z njo še vedno ukvarjal kot tekmovalec.

Kako ste se znašli po koncu načina življenja, ki ste ga živeli približno 15 let?
Zgodila se je velika sprememba, na katero se še nisem povsem navadil. Kar naenkrat sem vse odrezal. Kar zadeva športne aktivnosti, morda celo preveč. Rad bi se ukvarjal s športom zaradi sebe, zaradi veselja. Upam, da bom sčasoma našel kakšno strast v drugem športu, s katerim se bom začel rekreativno ukvarjati.

Trenutno igram nogomet na Kladivarju, kdaj tudi košarko in tenis. S fitnesom ali čim podobnim pa se ne ukvarjam. Dolgo sem dvigoval uteži, tega sem imel preveč in morda se mi je celo malo zagnusilo.

Je ukvarjanje z vrhunskim športom pustilo posledice na telesu?
Skakalci s palico imajo pogosto težave s hrbtom. K sreči jih sam nimam toliko, me pa mučijo tetive, s katerimi sem imel veliko težav. Ko se zjutraj zbudim, grem težko po stopnicah, bolita me obe. Na trenutke se počutim, kot da bi imel 80 let. Takrat mi je hitro jasno, zakaj sem nehal.

Ste zadovoljni s tem, kar ste v atletiki dosegli, ali obstaja tudi kakšno obžalovanje?

Ko sem bil zelo mlad, sem bil zelo dober. Nekateri sicer pravijo, da to pogosto ni najbolje in da so se uspehi zgodili prehitro, ampak sam tega ne vidim kot nekaj slabega.

Če pogledamo najboljše športnike, so bili številni uspešni že zelo mladi. Glede na to, kar sem pokazal v mladosti, sem seveda pričakoval veliko več, kot sem pozneje dosegel. Zdaj, pri teh letih, pa sem se s tem že sprijaznil in do samega sebe nimam nobenih zamer.

Zablesteli ste kot zelo mlad fant. Z 18 leti ste postavili članski državni rekord in v zgodovino poslali mejnik legendarnega Jurija Rovana.

Da, še pred tem sem postal svetovni prvak do 18 let. Tudi takratni trener Milan Kranjc je začel verjeti, da bi lahko bil res dober. Enkrat mi je pokazal seznam rezultatov, ki jih je zame načrtoval v prihodnosti. Vse njegove cilje sem krepko presegel.

Napredoval sem veliko hitreje, kot je pričakoval. Bil sem prepričan, da bom skočil tudi prek šestih metrov. Po trenerjevih predvidevanjih, ki sem jih, kot sem rekel, močno prehiteval, bi se to moralo zgoditi leta 2017, ko sem bil star 23 let.

Do 5,62 metra, kar je bil novi slovenski rekord, je šlo res rapidno, potem pa se je ustavilo. Rekord sem skočil v Franciji. Na tisto tekmo sem šel prvič sam, brez trenerja. Že na ogrevanju sem imel ogromno težav in mi ni šlo, potem pa sem skočil slovenski rekord.

Naskakoval sem celo takratni mladinski svetovni rekord v dvorani. To je bil že zelo dober rezultat tudi v članski konkurenci. To so bili drugačni časi kot danes, ko niti 5,80 metra ne pomeni prav veliko. Potem pa sem hitro doživel padec. Takrat sem se prvič srečal z blokadami, po katerih sem potreboval ogromno časa, da sem se vrnil. Dve leti me praktično ni bilo.

Kaj se vam je zgodilo?
To se dogaja številnim športnikom. Tisti najboljši so najboljši z razlogom in očitno nimajo takšnih težav.

Težko razložim. Predstavljajte si, da bi šel zdaj skakat v vodo s 15-metrske skakalnice. Do te višine prihajaš postopoma. Ko si enkrat tam, za to potrebuješ “jajca”. Jaz sem bil vedno tak, da ne bi skočil prvi. Najprej bi počakal drugega. Ko bi videl, da je vse v redu, bi skočil tudi jaz in potem bi lahko skočil še stokrat brez težav.

Če pa bi se mi enkrat zgodilo, da bi padel in se poškodoval, bi potreboval tri leta, da bi skočil še enkrat. Tako deluje moja glava. Nikoli nisem bil stoodstoten. Vedno sem potreboval neka zagotovila. Ena slaba izkušnja in vse se mi je obrnilo na glavo.

Kakšna pa je bila tista slaba izkušnja, ki je sprožila blokado?
Iskreno povedano niti ne vem. Morda kdaj pri kakšnem skoku nisem prišel čez točko in me je vrglo nazaj, včasih se je zlomila palica … In vame se je naselil strah. Nič drugega kot strah.

Pri skoku s palico letiš zelo visoko in lahko se tudi huje poškoduješ. Zanimivo je, da sam nikoli nisem doživel kakšnega strašnega padca, a očitno je bila že sama misel dovolj. Res dolgo je trajalo, da sem prišel iz te luknje. Kakšno leto in pol.

Zanimivo pa je, da sem po vrnitvi zelo hitro spet začel napredovati. Takoj sem se uvrstil na svetovno prvenstvo v Pekingu, tam skočil nov, še vedno aktualni državni rekord in se uvrstil v finale.

Pomagali ste si tudi s hipnozo. Kako je prišlo do tega?
Res je, hodil sem na hipnozo. O tem bi lahko naredila poseben intervju. Poskusil sem sto stvari, od psihologa do ne vem česa, ampak hipnoza je bila edina stvar, ki mi je res pomagala.

Ko sem se vrnil, sem zelo dobro skakal. Uvrstil sem se v finale svetovnega prvenstva, naslednje leto osvojil medaljo na evropskem prvenstvu in nastopil na olimpijskih igrah.

Potem pa sem spet padel v črno luknjo. Ne vem, zakaj. Morda sem bil z vsem skupaj preveč obremenjen. O palici sem razmišljal vsak trenutek svojega življenja. Ne samo na treningih, ampak 24 ur na dan. Še ko sem spal, sem sanjal o palici. Večinoma o slabih stvareh. In nisem znal ven.

Pri tem mi je še najbolj pomagal moj zadnji trener Jurij Rovan, ki je s svojim zanimivim in sproščenim načinom dela poskrbel, da tega nisem več doživljal. Rekel mi je, da lahko skačem tudi 5,50 metra in bo vse v redu. Prepričal me je, da se mi ni treba tako obremenjevati z rezultati.

Bi lahko rekli, da ste imeli telo šampiona, glava pa ni bila na tej ravni?
Telo šampiona je morda malo pretiran opis, zagotovo pa je bila moja največja težava glava. Če bi bila tudi ta na ravni telesa, bi bil lahko precej boljši. Mislim, da bi lahko redno skakal okoli 5,80 metra, kar bi bil vrhunski rezultat. Sploh za tiste čase, ko je bila konkurenca precej slabša.

So se te težave odražale tudi zunaj atletike?
Ne, sploh ne. To je bila izključno težava pri skoku s palico. Sicer nisem imel nobenih težav. Očitno me je na ravni, na kateri sem bil, iztirila vsaka malenkost.

Zdaj, ko sem nehal skakati in ni več tekmovanj, tega sploh ni več. Povsem sem se spremenil. Sem veliko bolj pozitiven in veliko lažje mi je. Kot tekmovalec sem vedno razmišljal samo o tem, kaj slabega me čaka za vogalom. Zdaj je veliko bolje. Spet uživam.

Ko ste prišli iz luknje, ste najprej postali evropski prvak do 23 let, leto pozneje pa na evropskem prvenstvu osvojili bronasto kolajno. Lahko podoživite tisto tekmo v Amsterdamu?
Razmere so bile katastrofalne. Rezultat ni bil nič posebnega, kar so mi mnogi pozneje metali pod nos, ampak v pravem trenutku sem skočil bolje od drugih. Tekmovali so praktično vsi najboljši, vendar v takšnih razmerah nihče ni mogel dobro skakati.

Žal mi je, da nisem dosegel še več. Lahko bi postal celo evropski prvak. Zmagovalec je preskočil 5,60 metra.
Sem bil pa vseeno zelo zadovoljen. Tako ali tako sem mislil, da bom četrti. Ko sem bil tretji, takratni svetovni rekorder Renaud Lavillenie sploh še ni začel skakati. Če bi preskočil prvo višino, bi bil jaz četrti. Potem je letvico podrl prvič, pa drugič in počasi sem začel verjeti, da mi lahko uspe. Ko jo je podrl še tretjič, sem ponorel od veselja.

Kaj vam je ta medalja prinesla?
Po takšnem uspehu bi bilo treba nadaljevati na enaki ravni. Finančno ti medalja nekaj prinese, začneš nastopati na boljših tekmah, ampak če takšnih rezultatov ne ponavljaš, ti na dolgi rok ne pomaga prav veliko. Jaz jih na žalost nisem ponavljal.

Zanimivo je, da ste malo po tem uspehu kariere prenehali sodelovati z dolgoletnim trenerjem Milanom Kranjcem. Zakaj?
Težko rečem. Že dolgo nisem razmišljal o tem. Nekako nisva več imela skupnih točk, predvsem z moje strani. On ni bil nič kriv.

Star sem bil 22 let in razmišljal povsem drugače, kot razmišljam danes. Če bi imel izkušnje in glavo, kot ju imam zdaj, ne vem, ali bi se odločil enako. Morda bi se, ne vem.

Večkrat sva se dobila, a se glede nekaterih stvari nisva mogla dogovoriti. Nisem imel dobrega občutka in sem se odločil, kot sem se. Pa ne zaradi njegove strokovnosti, sploh ne. Šlo je za druge stvari.

Vam je bilo pozneje kdaj žal?
Mislim, da ne. Ne vem, ali bi bil boljši, če bi ostal pri njem. Mogoče bi bil. Vsak mora prehoditi svojo pot. Milan je vrhunski trener, tega mu nikoli nisem oporekal. Nenazadnje to dokazuje tudi s Tino Šutej. Ne vem, kako onadva delujeta skupaj. Morda imata drugačno dinamiko, kot sva jo imela midva. Več kot očitno pa sodelujeta dobro.

Človek, ki stoji za slovenskim skakalnim fenomenom

Atletika

12. Okt 2025 2

Atletika

12. Okt 2025 2

Ko sva že pri njej, povejte par besed o tem, kako vi vidite fenomen Tine Šutej.
Pri njej je najbolj fascinantno, da še vedno konkurira veliko mlajšim tekmovalkam in je ves čas zraven. Ona je začela trenirati pred mano, pa je še vedno tukaj in še vedno skače na polno. Glede tega se ji lahko samo priklonimo.

Spomnim se, da je imela tudi ona težave, a se je znala pobrati. Zdaj je že leta zelo stabilna in to je njen velik plus. Redkokateri skok zgreši. Ima ogromno dobrih ponovitev in dobrih skokov. Upam, da bo na tej ravni zdržala čim dlje. Vsaj do naslednjih olimpijskih iger.

Zanimivo je, da je vse medalje z največjih tekmovanj osvojila po dopolnjenem 30. letu. Ste v trenutkih, ko ste razmišljali o koncu, kdaj pomislili, da bi lahko podobno uspelo tudi vam?
Ne, kje pa. Nobenih možnosti nisem imel. Konkurenca je danes toliko boljša, rezultati so brutalni. Danes niti 5,80 metra ne pomeni nič. Sploh v ZDA je res ogromno vrhunskih skakalcev. Tam imaš fante, ki delajo v McDonald’su, potem pa iz veselja skačejo prek 5,80 metra. Prepričan sem, da mi niti približno ne bi moglo uspevati to, kar uspeva Tini.

Vrniva se deset let v preteklost. Lahko sploh določite eno prelomnico, zaradi katere ste po letu 2016 znova padli v težave?
Ne. Spet ni bilo nič konkretnega. Slabe izkušnje, kakšen slab skok … Nikoli se nisem resneje poškodoval, ampak pri meni ni bilo treba veliko, da je šlo vse spet narobe.

Ste iz vseh teh težav pozneje vendarle kaj potegnili?
Seveda. To so izkušnje, s katerimi bom poskušal pomagati novim rodovom skakalcev s palico, da jim ne bo treba skozi stvari, skozi katere sem šel jaz. Da bodo težave rešili čim prej in se ne bodo mučili več mesecev ali celo več let.
To, kar se je zgodilo meni, bom poskušal uporabiti za nekaj dobrega pri fantih in dekletih, ki prihajajo.

Koliko ljudi vas danes sploh prepozna in ve, da ste dobitnik medalje z evropskega prvenstva?
Mislim, da skoraj nihče, če sem povsem iskren. V atletskih krogih seveda vedo, kdo sem, sicer pa mislim, da sem bil tudi med kariero v tem pogledu precej spregledan. Tudi s strani Atletske zveze Slovenije.

Ne vem, zakaj. Morda nisem iz pravega okolja. Če bi bil iz Ljubljane, bi bilo mogoče drugače. To je le moje osebno mnenje in mogoče se motim. Glede tega sem bil večkrat razočaran. Morda je tudi zato ob slovesu od tekmovalne atletike nisem želel nobenega pompa.

Ko govorimo o skoku s palico, ne moremo mimo Monda Duplantisa. Zakaj je tako poseben?
Že meni je težko razumeti, kako dober je. Podobno težak je kot jaz, tudi podobno visoka sva in imava podobno konstitucijo.

Nenormalno je, kakšne palice uporablja. Še ko sem bil zelo dober, si nisem mogel predstavljati, da bi tekel s takšnimi palicami, s kakršnimi skače on. Ne vem, kako mu to uspeva tako lahkotno.

On skače s palico, kot da bi skakal s “telegraf štango”. Pri vzvodu, na katerem jo drži, so te palice res nenormalno zahtevne. Same po sebi sicer niso tako težke, ampak ko jo držiš na koncu in imaš tak vzvod, so sile zelo velike.

Kako bi nekomu, ki o tem nima pojma, razložili razlike med palicami?
Obstaja več različnih proizvajalcev in že med njimi so velike razlike. Najbolj pa se palice razlikujejo po dolžini in trdoti. Cilj je, da skačeš s čim daljšo in čim tršo palico, potem pa iščeš optimalen način, da z njo skočiš čim višje.

Razlik je ogromno. Lahko imaš dva skakalca z na videz povsem enakima palicama istega proizvajalca, pa se bosta obnašali povsem drugače. Vsak skakalec namreč palico iz steklenih vlaken obremeni nekoliko drugače in nihče tega ne naredi povsem enako, zato se tudi palica drugače zvija.

Popeljite nas še skozi en skok. Kaj vse se dogaja od začetka zaleta do trenutka, ko vas palica izstreli čez letvico?
Palica ima svojo krivino. Ko jo ubodeš v korito, moraš to krivino zadeti, da se bo avtomatsko upognila. Če je ne zadeneš lepo, te lahko odnese. Ko obračaš palico s svojim prijemom, moraš ujeti pravi položaj. To pride s ponovitvami. O tem, kako boš zadel korito, sploh ne razmišljaš več. Postane avtomatizem.

Želiš prileteti s čim večjo hitrostjo, da je vse lepo povezano. Roke morajo biti čim bolj iztegnjene, da palico čim bolje upogneš. Potem želiš čim hitreje zamahniti, da prideš v vertikalo. Ko prideš v stojo, držiš palico, čakaš, da te “butne”, potem pa se obrneš. Palica te nato sama odnese.

Ko te izstreli, je občutek res dober. Sploh če skok dobro zadeneš. Začutiš vso energijo iz zaleta, ki jo dobiš neposredno v telo.

Pogrešate ta občutek?
Ko so bili skoki lahkotni in na nižjih višinah, zagotovo. To je bil užitek. Ko pa sem skakal višje, na meji svojih sposobnosti, je bilo precej drugače. Tistega niti malo ne pogrešam.

Strahu pred višino pa niste imeli?
Ne. S tem nisem imel nobenih težav.

V Sloveniji vidite koga, ki bi vas lahko nasledil in nekoč popravil vaš državni rekord?
Prav veliko mlajših ne spremljam, vsaj tistih zunaj Brežic in Celja ne. Videl sem, da se je nek mlad fant uvrstil na evropsko prvenstvo do 18 let, tako da se očitno nekaj dogaja.

Sam bi si res želel, da moj rekord pade čim prej. Rekorde imam v vseh starostnih kategorijah in upam, da jih bo kdo kmalu popravil. Za zdaj se jim ni še nihče niti približal, kar je škoda.

Talent na vrhunski ravni se pri nas za zdaj žal še ni pojavil. Upam pa, da se bo čim več mladih odločalo za skok s palico. Trenutno jih je zelo malo. Če imaš veliko mladih, lahko upaš, da se bo med njimi pojavil tudi vrhunski tekmovalec. Premalo jih sploh poskusi.

Kaj pa počnete danes? Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Pred malo manj kot enim letom sem se vrnil v atletske vode. Trenutno delam z najmlajšimi. Cilj je, da bi počasi gradil, postopoma začel delati s starejšimi in dolgoročno učil skok s palico, ki ga najbolje poznam.

Do takrat bom delal z mladimi. Trenutno pomagam na Kladivarju in v Braslovčah, kjer je nastal nov klub, pomagam tudi v Brežicah. Za naslednje šolsko leto se dogovarjamo še za eno lokacijo. Čakal bom na svojo priložnost in upam, da jo bom dobil.

Sanjate o tem, da bi nekoč ustvarili vrhunskega skakalca ali skakalko?
Seveda. To so verjetno sanje vsakega trenerja. Ampak se mi ne mudi. Počasi in z vztrajnostjo.

Kako bi otroka oziroma njegove starše prepričali, naj poskusi prav skok s palico?
Morda bi povabil predvsem kakšnega odvisnika od adrenalina. Ko prideš na določene višine, ga je ogromno. Pa tudi v vsem drugem, kar je povezano s skokom s palico.

Tu so gimnastika, akrobatika … To je zelo zabavna atletska disciplina, saj moraš obvladati ogromno različnih stvari, da postaneš dober skakalec s palico. In če želiš biti dober, moraš početi veliko zabavnih stvari.